Julija 2023 se mi je zgodil drugi splav. Za razliko od prvega, ki je bil popolnoma spontani, je tokrat prišlo do t.i. zadržanega splava.  Po dijagnozi, ki se je zgodila na pregledu nuhalne svetline, so me napotili na urgentno ginekološko kliniko – na sprožanje splava s tabletkami.   V tem dnevu, s polno glavo različnih misli in emocij, sem se instinktivno spomnila na Špelo. V tem trenutku nisem imela pojma, da ima tako znanje tudi na tem področju. Špela me je podprla z veliko strokovnih informacij o naravnem poteku splava ter mi je bila ves čas v oporo.  Odločila sem počakati – dati sebi in svojemu telesu čas, da odreagira naravno.   Pojavili so se dvomi – “Ali postopam pravilno? Zakaj že nisem šla na sprožanje, bi že bilo vsega konec..” Na vse to me je tudi Špela pripravila. In me je v teh trenutkih tudi poslušala.   Špela me je tudi pripravila na to kaj lahko pričakujem, koliko krvi, koliko tkiva, kdaj so znaki, da gre kaj narobe in sem imela vse informacije, da sem lahko samozavestno spremljala svoje telo in celoten potek splava. Vedela sem kaj pričakovati in ni me bilo strah. Zato sem Špeli neizmerno hvaležna.   Brez njene podpore in vseh informacij, ki jih je z mano podelila, bi se zelo verjetno odločila na popolno medikalizirano sprožanje v bolnišnici, saj nisem niti vedela, da je čakanje popolnoma varna opcija. Veliko mi je pomenilo, da sem lahko v teh ranljivih trenutkih bila doma, v varnem okolju in s partnerjem. Špela mi je s svojimi besedami pomagala predelati tudi psihološko težino tega dogodka – da nebi krivila sebe ali svoje telo.

Hvala, hvala, hvala! Najbolj od vsega sem si želela polno dojiti svoje otroke in vsakič, ko je prišla patronažna, se mi je lomilo srce, ker mali ni napredoval po njeni krivulji. Mislila sem, da je dojenje naravno in pač veš, kaj narediti, ampak ko je patronažna svetovala dodajanje po flaški, sem se počutila kot najslabša mama na svetu, ker je otrok na prsih lačen. Poklicala sem svetovalko Špelo in že po telefonu me je pomirila. Obiskala naju je še isti teden, vzela si je veliko časa in se nama res posvetila, spraševala, pregledala sina in sproti pojasnjevala stvari… V porodnišnici se ni nihče toliko ukvarjal z nama, patronažna tudi ne. S Špelo sva naredili načrt in presenetilo me je, da me je vsakih nekaj dni sama vprašala, kako nama gre, če se nisem prej že sama oglasila. Res je bila ves čas tam, da sem lahko kaj vprašala, še najbolj pa mi je bilo všeč, da je povedala, kaj lahko pričakujem in sem bila nekako pripravljena, kaj bo. Vse, kar mi je žal, je da se nisem že v nosečnosti bolj pozanimala, ker bi si lahko prihranila veliko živcev.

Težko napišem na kratko, ker je toliko za povedat, spomin je še tako svež… Z možem sva se za porod doma odločila zaradi slabih izkušenj v porodnišnici. Želela sva si drugačno oskrbo in že na informativnem sestanku z navdušenjem ugotovila, da so najine želje babici Mojci samoumevne. Obiski v nosečnosti so nama pomenili veliko, predvsem ker sta si babica in doula vzeli toliko časa samo za naju in najina vprašanja. Tudi po porodu je bilo zelo drugače, kar nekako gladko in mirno, brez borbe. Zdi se nama, da sva poleg drugačne oskrbe dobila še ogromno samozavesti in miru, kar bi privoščila tudi drugim družinam. V kolikor se odločiva za še enega otroka, veva, kaj bova izbrala.

V svoji prvi nosečnosti sem si izbrala doulo. Partner tega ni najbolje razumel in mama je rekla, da si zmišljujem, da mečem stran denar. Toda jaz sem slišala toliko pozitivnih zgodb in razmišljala, zakaj ne bi imela nečesa, kar mi da boljše možnosti, da bo vse vredu? Z doulo sva se začeli pripravljati na porod in vztrajala je, da se nama partner pridruži. Takrat je obrnila tudi njega, saj mu je razložila vse, kar ga je zanimalo in mu je tudi postalo jasno, da bo on še zmeraj potreben. Odločila sva se za porodnišnico Jesenice, ker so najboljše ustrezali najinim željam. Porod je bil sicer dolg, ampak sem to pričakovala, zato mi ni bilo tako težko, ker naju je doula pripravila na to. Med porodom mi ni bilo toliko do pogovora in dotikanja, zato je doula mirila partnerja, veliko sta se smejala, jaz pa sem bila v svojem svetu. Meni je bilo pomembno, da je nekdo tam, nekdo ki ga poznam in ve, kaj hočem, da lahko pokličem, če rabim. Po porodu sem rabila več in doula je bila ves čas na voljo, večkrat nas je tudi obiskala in prinesla hrano, skrbela za dojenje,… Midva imava res pozitivno izkušnjo in zdaj partner navija, da naslednjič ni vprašanja, kdo gre z nama!

Mirno lahko rečem, da brez Špele ne bi dojila. Moj sin napreduje po najbolj počasni krivulji. Zdaj je star pol leta in končno z mirom sprejemam, da tak pač je, čeprav so v posvetovalnici vsakič predlagali formulo in kasneje gosto hrano, česar nisem poslušala. Špelina podpora je bila zame ključna, saj je edina verjela, da je moje mleko dovolj dobro in lahko dojim. Po osnovnem srečanju, kjer je sina temeljito pregledala, da bi izključila kakšne prirojene težave, je ostala z mano na vezi še več mesecev, da sva spremljali težo. Pomagala mi je preiti na polno dojenje s SNS sistemom in še zdaj se obrnem nanjo, ko se pojavljajo vprašanja o uvajanju goste hrane. Mamice v Sloveniji nimamo take podpore v zdravstvu, pa bi jo rabile – da nekdo vztraja s tabo, verjame vate, išče rešitve in je na voljo, ko dvomiš vase. Hvaležna sem, da sem našla Špelo in si dovolila prositi za pomoč.